Slovenec v domu prvakov. "Tedni, ki jih ne bom pozabil"

Vid Botolin pred vrati Itena. FOTO: osebni arhiv.

Vid Botolin, eden najboljših slovenskih tekačev na dolge proge, nam je po vrnitvi s priprav v Keniji razkril nekaj skrivnosti slovite pripravljalne baze v Itenu, kjer se kujejo olimpijski in svetovni prvaki.

Dom prvakov. Takšno ime se je prijelo majhnega mesta Iten, ki ga najdemo v zahodnem delu Kenije, približno 30 kilometrov severovzhodno od Eldoreta.

Mestece, ki leži na 2400 metrih nadmorske višine, je znano kot najbolj slovita pripravljalna baza za vrhunske tekače na svetu.

Zaradi kombinacije nadmorske višine, ugodnega podnebja in močne lokalne tekaške kulture se tam vsako leto pripravljajo številni vrhunski tekači, ob domačih tudi svetovni in olimpijski prvaki iz mnogih drugih držav.

“Na vsakem koraku začutiš, da cenijo tekače”

“Kot otrok sem gledal veliko posnetkov raznih tekačev, ki so trenirali tam, zato mi je bilo toliko bolj zanimivo, da bom zdaj to izkusil na lastni koži. Ko sem prišel, je bilo dejansko tako, kot sem si zamišljal oziroma še bolje. Gre za res preprosto okolje, ampak hkrati imaš na voljo vse, kar potrebuješ za teke. Res perfektno okolje za tekače na dolge proge. Za mano so tedni, ki jih ne bom pozabil,” nam je povedal Vid Botolin, ki se je pred kratkim vrnil iz Itena, kjer se je pripravljal prvič in tam preživel dober mesec dni.

“Na vsakem koraku začutiš, da tam ljudje res cenijo tekače. To je opazno tudi med tekom po sicer precej prometnih cestah v odnosu, kako se vozniki obnašajo do tekačev. Precej drugače, kot smo tega vajeni v Sloveniji. Domačini te med tekom pozdravljajo na vsakem koraku. Nasmejani otroci stojijo ob progah, ti želijo dati roko in te spodbujajo,” je temu, da je tek zelo pomemben del kulture mesta, v katerem živi nekaj več kot 40 tisoč prebivalcev, prikimal večkratni slovenski prvak v tekih na dolge in tudi srednje proge.

“Že po nekaj dneh sem se počutil domače”

“Ljudje živijo res preprosto. Že po nekaj dneh sem se počutil, kot da sem tam že dolgo časa,” je z opisovanjem kenijske tekaške meke nadaljeval zelo nadarjeni 23-letni slovenski tekač.

“Znotraj Itena je par večjih kampov, v katerih je od 30 do 50 tekačev, potem pa še nekaj manjših, v katerih je le par tekačev. V teh kampih spiš, počivaš in se prehranjuješ. Imeli smo kuharja, ki nam je kuhal obroke. Hrana je bila res preprosta, ampak polna živil, ki jih tekač potrebuje,” je opisal razmere, v katerih je treniral.

“Tekač ima na voljo vse, kar si poželi”

“Na voljo je tudi fitnes, savne in masaže, ki stanejo vsega tri evre. Navdušilo me je tudi to, da lahko najameš avtomobilsko spremstvo za daljše treninge. Snemajo te, ti med tekom nudijo pijačo … V Itenu ima tekač na voljo vse, kar si poželi, predvsem pa je za naše razmere vse zelo poceni,” je z opisovanjem slovite tekaške pripravljalne baze nadaljeval Botolin.

“Tam je tudi veliko tekačev iz Kenije, ki opravljajo delo narekovalcev tempa in se ponujajo sami. Za en trening sem enega celo najel, bilo je res poceni. Zelo zadovoljni so, da ti sploh lahko pomagajo in tečejo, ob tem pa še nekaj zaslužijo. Tudi to je bila lepa izkušnja. Dopoldne sva skupaj trenirala, naredila dober trening, potem pa sem ga povabil še na kosilo,” je dodal.

“Zjutraj pretečejo 40 km, potem delajo 12 ur”

Iten leži ob zahodnem pobočju dela Velike tektonske doline, zato nudi zelo razgibane terene, po katerih dnevno teče več sto vrhunskih in tudi rekreativnih tekačev.

“Trenirati moraš zgodaj, saj je pozneje kar vetrovno, zato smo se zbujali precej zgodaj, a še vedno pozneje od afriških tekačev. Oni so s treningom končali, še preden sem sam ob osmih zjutraj začel trenirati. Tako zgodaj tečejo, saj morajo pozneje delati. Ni jih namreč veliko, ki lahko od teka živijo, tako da zgodaj zjutraj trenirajo, pretečejo na primer po 40 kilometrov, potem pa jih čaka še 12-urni delovnik, a delujejo povsem spočiti” je še eno zanimivost razkril Botolin, ki je opazil še nekaj.

“Znotraj teh kampov so tekači zelo povezani. Vseskozi smo skupaj jedli, se družili in se povezovali, kar je zelo dobrodošlo. Potem smo se dogovarjali glede prevozov na treninge, skupnega treniranja. Kar se tega tiče, res ni bilo težav, da si našel koga za trening,” je povedal večkratni reprezentant, ki je imel več kot 5000 kilometrov od doma tudi slovensko družbo.

V Keniji je imel tudi slovensko družbo

V Iten je prišel z zelo nadarjenim slovenskim tekačem na 800 metrov Žanom Ogrincem, nekaj časa pa je tam preživel s še nekaterimi najbolj uveljavljenimi slovenskimi tekači in tekačicami: zvezdnico slovenskega teka Klaro Lukan, maratoncem Primožem Kobetom in tudi Jakobom Medvedom.

“Sicer se načeloma vsak drži svojega programa, tako da prav veliko skupaj nismo trenirali, smo pa vsi skupaj opravili en zelo intenziven dolg tek po cesti Moiben. Luštno je bilo,” se je Botolin spomnil teka v slovenski družbi po eni najbolj prepoznavnih cest v Itenu, ki velja za ključno trening traso številnih vrhunskih kenijskih in tujih tekačev.

Gre za večinoma makadamsko cesto, ki povezuje Iten z območjem Moiben proti Eldoretu, značilna pa je po valovitem profilu, stalnih blagih vzponih in redkem prometu, kar jo dela idealno za dolge in zahtevne teke.

“Sploh nimaš občutka, da gre za takšne šampione”

Treniral pa je tudi z nekaterimi slovitimi tekači. “S Špancem Danielom Arcejem, tretjeuvrščenim z evropskega prvenstva ter finalistom olimpijskih iger in svetovnega prvenstva v teku na 3000 metrov z zaprekami, sem v kenijski skupini, v kateri je teklo okoli 70 ljudi, naredil fartlek (tek z nenadnim menjavanjem ritma, op. p.). Zelo zanimiva izkušnja. Na začetku je bila skupina zelo velika, trening pa je končalo precej manj ljudi,” se je spomnil Botolin in dodal, da je spoznal še nekaj vrhunskih tekačev.

Tudi olimpijskega podprvaka iz Tokia v maratonu Abdija Nageeyea, večkratnega evropskega prvaka na 10.000 m in v polmaratonu Yemaneberhana Crippa, bronastega z zadnjega svetovnega prvenstva v maratonu Iliasa Aouanija, nekdanjega evropskega podprvaka na 10.000 m Zereia Kbroma Mezngia in še nekatere.

“Zagotovo je bil kak šampion tudi med številnimi kenijskimi tekači, a ga nisem prepoznal. Zanimivo mi je bilo, da niso niti kanček vzvišeni kljub rezultatom, ki stojijo za njimi. Sploh nimaš občutka, da gre za takšne šampione. Živijo preprosto življenje, dajo kak dober nasvet. Vidiš, da so enaki tebi. Prav tako pridno vztrajajo in verjamejo v rezultat. Dejali so mi, da vse pride s časom, samo treba je verjeti v to, kar delaš,” je zvezdniško tekaško družbo pohvalil Botolin.

Kenija, tekaška velesila

Država, v kateri živi približno 58 milijonov ljudi, je na poletnih olimpijskih igrah do zdaj osvojila 39 zlatih medalj, 38 je bilo atletskih. Vse so tekaške. Od tega so jih Kenijci osvojili 37 v disciplinah od 800 metrov do maratona.

Skupaj ima Kenija 116 dobitnikov tekaških olimpijskih medalj in še veliko več dobitnikov medalj s svetovnih prvenstev.

Na obisku pri enem največjih v zgodovini

V Itenu, kjer je kilometre nabiral praktično vsak zvezdnik kenijskega teka, je pred časom treniral in bival tudi eden najbolj slovitih in najbolj priljubljenih tekačev v zgodovini Eliud Kipchoge, ki pa se je medtem s svojo skupino preselil v približno 40 kilometrov oddaljeni Kaptagat.

“Ta kraj smo v upanju, da ga morda vidimo, tudi obiskali, a smo vedeli, da ga bomo težko ujeli, saj so bili prazniki. Se pa, ko so večje tekme, z ekipo v izolaciji vedno pripravlja tam, včasih tudi po več mesecev. Okolje je povsem mirno, tam ni nikogar, tako da ga ne motijo domačini in tekači iz vsega sveta. Ima svoj mir. Okolje se mi je res zdelo zanimivo. Povsem mirno, raj za tekače,” je velik vtis na Botolina naredil kraj, ki leži še 100 metrov višje kot Iten.

Eliud Kipchoge s svojo ekipo trenira v Kaptagatu. FOTO: Profimedia.

Nadmorska višina lahko povzroči veliko težav

Nadmorska višina je tudi glavni sovražnik tekačev, ki takšnih razmer niso vajeni.

“Moraš biti pazljiv. Hitrejših, daljših zadev ne smeš delati prehitro, saj hitro lahko pride do kontra efekta. Telo je na takšni nadmorski višini precej bolj obremenjeno, težje je dihati. Domačini s tem nimajo težav, mi pa smo morali biti precej bolj pazljivi. Pri regeneraciji se je zelo poznalo. Potreboval sem več časa, da sem po treningih prišel k sebi. Po kosilu sem vedno zaspal za kakšno uro ali še dlje, ponoči pa sem spal kot ubit,” je tekače, ki se morebiti spogledujejo s takšnimi višinskimi pripravami, opozoril Botolin, ki v Keniji seveda ni počel prav veliko drugega kot treniral in počival. Nič drugače ni niti z vsemi preostalimi tekači.

S pettedenskih priprav se je tekač, ki lovi nekatere najstarejše slovenske rekorde, vrnil zelo zadovoljen. “Priprave so bile zelo uspešne. Predvsem sem opravil veliko kilometrov. Naredil sem res dobro bazo,” je Botolin zadovoljno ugotovil po prvem obisku svetega tekaškega kraja.

Kraj, ki predstavlja atletsko dediščino

Da ima Iten v atletiki prav posebno mesto, potrjuje tudi uradno priznanje krovne svetovne atletske organizacije.

Svetovna atletika ga je uvrstila med lokacije s plaketo atletske svetovne dediščine. Kot kraj, ki ima izjemen in trajen pomen za zgodovino svetovne atletike.

V njem so v preteklosti pot do vrha tlakovali številni legendarni tekači, držimo pa pesti, da bo veliko dobrega že v sezoni, ki je pred nami, prinesel Slovencem, ki so se v zadnjih tednih pripravljali oziroma se še pripravljajo v njem.

Cilja sta EP na prostem in SP v cestnih tekih

Botolina smo po vrnitvi z glavnega dela priprav povprašali tudi o ciljih za sezono 2026.

FOTO: Peter Kastelic/AZS.

“Tekmovati bom začel februarja. Tekel bom v dvorani in tudi na cesti na 5 km. Sicer pa bosta glavna cilja sezone evropsko prvenstvo v Birminghamu in svetovno prvenstvo v cestnih tekih, na katera se želim uvrstiti. Zelo pomembne bodo zame tudi sredozemske igre. Verjamem, da lahko že v dvoranski sezoni naredim ogromno in popravim osebne rekorde,” je povedal in dodal, da na nastop na vrhuncu dvoranske sezone, marčevskem svetovnem prvenstvu v Torunu na Poljskem, ne računa.

Slovenec v domu prvakov. “Tedni, ki jih ne bom pozabil”